Predstavitev društva

In memoriam dr. Jožef Magdič (1943–2025)

Fotografija: Nataša Juhnov

Z žalostjo v naših srcih sporočamo, da je v svojem 83. letu starosti preminul oče jungovske misli v Sloveniji dr. Jožef Magdič, zdravnik, psihiater, jungovski analitik, supervizor in predavatelj analitične psihologije na Univerzi Sigmunda Freuda Ljubljana. Dr. Magdič je kot prvi slovenski jungovec zaslužen za ustanovitev našega Združenja - Slovenskega združenja za analitično psihologijo, za njegov idejni in duhovni obstoj. 

Kot otrok rojen med 2. svetovno vojno, je njegovo otroštvo zaznamovala huda lakota, revščina in strah. Zgodaj je začutil, da bo njegova življenjska pot povezana z iskanjem resnice in svobode. Najprej ga je pritegnilo duhovništvo, nato pravo, a končno se je odločil za študij medicine v Ljubljani, kjer je v psihiatriji našel prostor za globlje razumevanje človeka in družbe.

Nadaljevanje akademske kariere mu je bilo v Ljubljani zaradi njegove kritične drže do komunističnega režima onemogočeno, zato je po uspešnem zaključku prve stopnje vzporednega študija filozofije in sociologije specializacijo iz psihiatrije končal Zagrebu. Tam je odkril klasično psihoanalizo, toda vprašanja o filogenezi psihe in duhovni dimenziji človeka so ga usmerila k delu C. G. Junga, ki mu je bil dušno blizu.

Svoje zanimanje za jungovsko misel je poglobil s študijem na Jungovem inštitutu v Zürichu, kjer je našel svoj življenjski poklicni namen in smisel. Tam se je izobraževal pri pomembnih osebnostih psihoanalize, ki so vplivale na njegov način dela v psihoterapiji, družbeni aktivnosti in duhovnem vidiku človeškega udejstvovanja.

Poklicno pot je nadaljeval na Binswangerjevi psihiatrični kliniki, kjer se je srečal z eksistencialno psihoterapijo, nato pa v Nemčiji, kjer je na Univerzi v Tübingenu doktoriral iz otroške in mladostniške psihiatrije. Nato se je z družino vrnil v Slovenijo, kjer se je vključil v stranko Slovenskih krščanskih demokratov in s tem izpolnil ene izmed svojih preroških sanj, ko je sebe videl sedečega v prvem demokratično izvoljenem slovenskem parlamentu in s tem izpolnil voljo Sebstva v svoji življenjski nalogi.

V začetku devetdesetih je bil izvoljen za poslanca v prvi sestavi slovenskega parlamenta, s čimer je uresničil vizijo iz svojih sanj in prispeval k uresničitvi zgodovinskega cilja – samostojne Slovenije. Po osamosvojitvi se je iz političnega življenja umaknil in se povsem posvetil psihiatriji in jungovski analitični psihologiji.

Njegova življenjska zgodba je zgodba o pogumu, o zdravi trmi in vztrajnosti na svoji dušni poti, ki navdihuje tudi vse nas.

Na svoji izobraževalni in poklicni poti je večkrat moral delovati kot upornik, saj se je srečeval s številnimi politično osnovanimi ovirami in preprekami, ki jim je uspešno kljuboval do željenega cilja, da ostane zvest sebi in svoji poti. A je bil psihiater srčno rad. Skozi čas je pomagal številnim ljudem obrniti tok življenja na bolje.

Dr. Magdič je bil velik Slovenec. Čeprav so mu zaradi njegovega talenta in sposobnosti nudili hrvaško in nemško državljanstvo, ju je smelo zavrnil zaradi zavednosti svojemu narodu in nalogi, ki ji jo je v sebi zadal, da prispeva k narodovi svobodi in demokraciji. Z namenom promocije svoje države v svetu je ustanovil tudi Lions Klub v Murski Soboti, zatem pa se je od aktivne politike poslovil. A v njegovem duhu je bilo vedno čutiti aktivizem, odgovornost in zavzetost za prave politične odločitve. Bil je tudi izjemno ponosen Prekmurec, kar je izkazoval na vsakem koraku.

Predvsem pa je bil dr. Jožef Magdič prvi slovenski jungovec. Ko opisuje sebe, to postavi na prvo mesto od vseh svojih poslanstev. Predaval na züriškem institutu, kasneje pa s povezavo z mednarodnimi jungovci jungovsko psihoanalizo pripeljal tudi v Beograd in kasneje tudi v Ljubljano. Njemu dolgujemo tudi pobudo za Slovensko združenje za analitično psihologijo, ki je danes že zelo številčno in nadaljuje razvoj jungovske misli na Slovenskem in v tujini. Deloval je kot predavatelj, učni analitik in supervizor v Slovenskem združenju za analitično psihologijo in na SFU Ljubljana, kjer je s svojo modrostjo, odločnostjo in predanostjo pomembno vplival na številne generacije bodočih psihoanalitikov in psihoterapevtov.

Študenti se ga spominjajo po zmožnosti povezovanja bogatih izkušenj s teorijo ter po njegovi globoki etičnosti, skromnosti in preprostosti, še posebej pa izjemni človeški toplini, s katero je bil sposoben sprejeti in razumeti sočloveka. Za to mu bomo večno hvaležni.

Kot mentor je bil zahteven in strog, a nam je hkrati privzgajal tisto ponižno človeškost, da pravzaprav ni pomembno, na kateri strani mize sediš – na strani terapevta ali pacienta, vsak nosi svoj križ. Iz njegovega učenja je bilo čutiti iskreno predanost svojemu poklicu in klicu, da bo spremljevalec človeških duš, na poti v nezavedno.

Zakaj mu je bila jungovska pot tako draga? Kot je sam rad rekel, kamor Jung pride, tam tudi ostane. Jungovska misel je, kot je sam opisal, demokratična, sprejemajoča. Se ne postavlja nad druge, ampak povezuje in spodbuja enakovredni razvoj nasprotujočih si delov naše psihe, ki ji omogočajo mentalno stabilnost. Spodbuja individuacijo oziroma iskanje »Božjega« v vsakem človeku, kar daje življenju smisel.

Jungova analitična psihologija pa je tudi edina psihoterapevtska smer, ki se ne osredotoča na mentalni ego oz. jaz, pač pa se v svojem bistvu osredotoča na »božje« v vsakem posamezniku. Kdo bi ta »stik z božjim v sebi« bolje utelešal kot prav dr. Jože Magdič. Spodbujal nas je, da vse življenje skušamo iskati in ohranjati ta svoj stik z Božjim, kajti le na ta način bomo uspeli izpolniti vsak svoje poslanstvo in s tem začutili notranji mir.

Jože Magdič jungove teorije ni zgolj učil, pač pa je po njej živel. Kljub svojim številnim dosežkom in sposobnostim se nikoli ni postavljal nad človeka, pač pa je odprto in potrpežljivo sprejemal vsakogar, ki ga je pot pripeljala k njemu. Vedno je našel čas in prostor za izgubljeno človeško dušo ali za hudomušno anekdoto, ki je pomagala razumeti njeno stisko. Hkrati nas je naučil verjeti v sanje in nas spodbujal k aktivnosti pri izpolnjevanju naših dušnih poslanstev, ki se nam razkrivajo v sanjah. In čeprav je preštudiral širok razpon akademskih smeri, je pri svojem učenju in delu ohranjal ljubezen do svojega poslanstva, toplino in skromnost.

Jožef Magdič je umrl ravno med Kongresom Mednarodne zveze za analitično psihologijo, ki je letos potekal prav v Jungovem rojstnem kraju Zürichu in Jožetovem študijskem okolju, kjer je pred 52 leti prejel diplomo Jungovega inštituta.

Slovensko združenje za analitično psihologijo je letos vstopilo v Mednarodno organizacijo za analitično psihologijo kot skupinska članica, kar pomeni velik mejnik v zasledovanju Jungove misli na Slovenskem. Za slovensko analitično psihologijo ostaja simbolni oče ter trajen zgled, kako živeti etično v dialogu med osebnim poklicem, kolektivnim poslanstvom in notranjo duhovno potjo.

Dr. Magdič se je od številnih članov našega Združenja v zadnjem letu že poslavljal, skozi nam ljubi medij – sanje. Zato bi lahko rekli, da smo ga dušno spremljali pri tem njegovem prehodu. Tako se ta njegov odhod čuti kot naša odgovornost, da poskušamo zaživeti to, česar nas je učil, saj je sam pokazal, da je to mogoče in ta duh prenašamo naprej v svet. Nekaj misli naših članov zato objavljamo spodaj, v ločenem dodatku.

Jože Magdič za nas ni umrl, on odslej na nek način simbolno živi naprej – v nas. S svojo dušno prisotnostjo, s svojim delom, s svojim odtisom, ki ga je pustil na naših življenjih ostaja še kako živ.

Naj mu bo lahka pot onkraj, v miru, čast njegovemu delu in spominu.