Kako se jungovska analiza razlikuje od drugih oblik psihoterapije?
Njen osnovni namen je izgradnja vitalnega odnosa med zavednimi in nezavednimi deli, da se psiha lahko venomer razvija. Po Jungu nezavedno ni zgolj depozit za potisnjene spomine, Jung je nezavedno videl tudi kot izvir, studenec psihične energije in naše zdravilne moči. Kot psihiater je dobro razumel, kako težava ali travma v naši zgodovini vpliva na nas. Vseeno je poudarjal, da moramo gledati tudi v prihodnost in biti v stiku z našo individualno potrebo po razvoju, ki jo vsak človek nosi v sebi. Kot druge oblike terapije jungovska analiza priznava pomen spolnosti, travme, bolečine, jeze, nemoči in vseh aspektov medsebojnih vsakodnevnih odnosov. Vendar pa tudi spoštuje našo potrebo po kreativnosti, iskanju pomena, duhovnosti in splošne rasti.
Po Jungu se simptom razvije, ko smo ujeti v stare vzorce in ne uspemo integrirati kreativnih potencialov znotraj naše osebnosti. Pogosto nas simptomi motivirajo, da začnemo hoditi na analizo. Če ne razumemo globljega vzroka pod simptomi in se osredotočimo samo na njihovo odstranjevanje, se bodo težave pojavile na drug način – kot čustvene blokade, problemi v odnosih, na delu itd.
Za ustvarjanje povezave z nezavednim, kjer se skrivajo vzroki naših težav, jungovski analitiki uporabljajo simbole, ki se pojavljajo v strankinih/pacientovih fantazijah in sanjah. Veliko teh podob je arhetipskih, lahko se pojavljajo v mitologiji in drugih tradicijah. Delo s tovrstnimi simboli generira energijo, ki rodi impulze po raziskovanju novih dimenzij in možnosti ter posledično dejanj, ki vodijo k osebni transformaciji. Sprememba tako poteka odznotraj navzven.
Pogoste težave, s katerimi se posamezniki obrnejo po pomoč, so: občutek nemoči in nefunkcionalnosti v vsakdanu ali na delovnem mestu, občutki manjvrednosti, predolgo trajajoči ali prepogosti občutki jeze, strahu ali žalosti, stres, občutki utesnjenosti, depresivno razpoloženje, strahovi, konfliktni odnosi, napadi panike, motnje spanja in podobno.