C. G. Jung
Carl Gustav Jung (1875 – 1961), švicarski psihiater, je svojo psihoanalitično teorijo in prakso najprej poimenoval ‘psihologija kompleksov’, kasneje pa se je odločil za izraz ‘analitična psihologija’.
C. G. Jung je definiral pojme, kot so kolektivno nezavedno, kompleks, arhetip, introvert/ekstrovert, redefiniral je Freudov pojem libida ter razširil in v nekaterih smislih bogato nadgradil tedanje poznavanje psihe. Veliko njegovih razmišljanj izhaja iz francoske filozofsko-psihološke šole, nekaj časa (1906–1912) je intenzivno sodeloval s Sigmundom Freudom, nato pa je raziskovalno pot nadaljeval samostojno.
Razhod s Freudom se je zgodil predvsem zaradi idejnih razlik med obema mojstroma v pogledih na določene osnovne psihološke koncepte. Terapevtska učinkovitost obeh pionirskih pristopov je še danes nesporna, Jung pa je zase izbral bolj negotovo, raziskovalno pot. Če odgovora ni bilo najti v biološkem oz. nevrološkem smislu, ga je iskal drugje. Razumel je, da narava (vključno z naravo človeške psihe) vedno deluje smiselno, tudi kadar je sami ne razumemo. V iskanju znanstvene razlage se je Jung razgledoval po različnih novih principih razmišljanja v filozofskem in raziskovalnem smislu in na novo povezal opažanja, ki so mu pomagala razumeti psihološko realnost tako posameznika kot skupine. Jung je tudi razširil in na novo apliciral nekatere koncepte, ki so bili do tedaj ožje usmerjeni.
Ker je Freudova psihoanaliza kasneje postala osnova za različne druge psihoanalitične pristope, se za analitično psihologijo pogosto uporablja tudi izraz jungovska (psiho)analiza. Ne glede na to, kateri izraz uporabljamo, je bila za Junga analiza poskus uravnoteženja zavednih in nezavednih elementov naše psihe.
Analitična psihologija
To je analitična oblika psihoterapije, pri kateri analitik in stranka/pacient skupaj delata z zavednimi in nezavednimi vsebinami z namenom vzpostavljanja psihološkega, čustvenega in življenjskega ravnotežja. Namen je zmanjšati psihološko trpljenje in težave ter izboljšati povezavo med deli psihe. Gre za terapijo z odprtim koncem, kar pomeni, da se lahko začnemo ukvarjati z neko temo, sčasoma pa se lahko pokaže, da je bistvo drugje.
Proces sam je primeren za različne neprilike in stanja pa tudi za psihološko rast in boljše védenje o samem sebi. V srcu jungovske analize je ideja, da povežemo zavedno in nezavedno na način, ki nam prinaša boljše poznavanje sebe ter omogoča občutenje novih vrednot in življenjskega smisla. To občutenje ni nujno dramatično. Ravno zaradi globine procesa pa je občutek stika s sabo pogosto trajen.
Analitična psihologija na človeka gleda dolgoročno in kot na celoto, ki se je sposobna sama regulirati, ko je sistem dobro vzpostavljen.