Analitična psihologija
Kaj je analitična psihologija?
Analitična psihologija je izraz, ki ga je Carl Gustav Jung uporabil za svojo psihoanalitično teorijo in prakso. Uvedel je nov izraz, da bi se razlikoval od Freudovega načina psihoterapije, imenovanega preprosto ‘psihoanaliza’.
Ker je Freudova psihoanaliza kasneje postala tudi osnova za različne druge psihoanalitične pristope, se za analitično psihologijo pogosto uporablja tudi izraz jungovska (psiho)analiza. Ne glede na to, kateri izraz uporabljamo, je bila za Junga analiza poskus uravnoteženja zavednih in nezavednih elementov naše psihe.
To je analitična oblika psihoterapije, pri kateri analitik in stranka/pacient skupaj delata z zavednimi in nezavednimi vsebinami z namenom vzpostavljanja psihološkega, čustvenega in življenjskega ravnotežja. Namen je zmanjšati psihološko trpljenje in težave ter izboljšati povezavo med deli psihe. Gre za terapijo z odprtim koncem, kar pomeni, da se lahko začnemo ukvarjati z neko temo, sčasoma pa se lahko pokaže, da je bistvo drugje.
Proces sam je primeren za različne neprilike in stanja pa tudi za psihološko rast in boljše védenje o samem sebi. V srcu jungovske analize je ideja, da povežemo zavedno in nezavedno na način, ki nam prinaša boljše poznavanje sebe ter omogoča občutenje novih vrednot in življenjskega smisla. To občutenje ni nujno dramatično. Ravno zaradi globine procesa pa je občutek stika s sabo pogosto trajen.
Analitična psihologija na človeka gleda dolgoročno in kot na celoto, ki se je sposobna sama regulirati, ko je sistem dobro vzpostavljen.
Kako jungovska analiza deluje?
Za jungovsko analizo je pomembno, da so srečanja redna in dovolj pogosta. Število srečanj se prilagodi individualni situaciji, a je navadno najmanj enkrat tedensko. Terapija traja tako tolgo, kolikor rabi proces sam, in je težko predvideti, kako dolg naj bo. Terapije se ne podaljšuje v nedogled, so pa začetek, globinska analiza in zaključek enako pomembni deli procesa. Zelo pomembno vlogo ima odnos med psihoterapevtom/analitikom in stranko/pacientom. Načela zaupnosti in spoštovanja so na prvem mestu.
Naravno je, da med procesom naše stanje za nekaj časa postane težje, kajti takrat se globinsko ukvarjamo z najbolj perečimi problemi naše stvarnosti. Raziskovanje notranje in zunanje stvarnosti v varnem okolju z analitikom, ki mu zaupamo, je lahko zelo zdravilno. Fokus terapije je načeloma na sedanjosti, z občasnimi vračanji v preteklost ali raziskovanjem nezavednega (po potrebi).
Kako se jungovska analiza razlikuje od drugih oblik psihoterapije?
Njen osnovni namen je izgradnja vitalnega odnosa med zavednimi in nezavednimi deli, da se psiha lahko venomer razvija. Po Jungu nezavedno ni zgolj depozit za potisnjene spomine, Jung je nezavedno videl tudi kot izvir, studenec psihične energije in naše zdravilne moči. Kot psihiater je dobro razumel, kako težava ali travma v naši zgodovini vpliva na nas. Vseeno je poudarjal, da moramo gledati tudi v prihodnost in biti v stiku z našo individualno potrebo po razvoju, ki jo vsak človek nosi v sebi. Kot druge oblike terapije jungovska analiza priznava pomen spolnosti, travme, bolečine, jeze, nemoči in vseh aspektov medsebojnih vsakodnevnih odnosov. Vendar pa tudi spoštuje našo potrebo po kreativnosti, iskanju pomena, duhovnosti in splošne rasti.
Po Jungu se simptom razvije, ko smo ujeti v stare vzorce in ne uspemo integrirati kreativnih potencialov znotraj naše osebnosti. Pogosto nas simptomi motivirajo, da začnemo hoditi na analizo. Če ne razumemo globljega vzroka pod simptomi in se osredotočimo samo na njihovo odstranjevanje, se bodo težave pojavile na drug način – kot čustvene blokade, problemi v odnosih, na delu itd.
Za ustvarjanje povezave z nezavednim, kjer se skrivajo vzroki naših težav, jungovski analitiki uporabljajo simbole, ki se pojavljajo v strankinih/pacientovih fantazijah in sanjah. Veliko teh podob je arhetipskih, lahko se pojavljajo v mitologiji in drugih tradicijah. Delo s tovrstnimi simboli generira energijo, ki rodi impulze po raziskovanju novih dimenzij in možnosti ter posledično dejanj, ki vodijo k osebni transformaciji. Sprememba tako poteka odznotraj navzven.
Pogoste težave, s katerimi se posamezniki obrnejo po pomoč, so: občutek nemoči in nefunkcionalnosti v vsakdanu ali na delovnem mestu, občutki manjvrednosti, predolgo trajajoči ali prepogosti občutki jeze, strahu ali žalosti, stres, občutki utesnjenosti, depresivno razpoloženje, strahovi, konfliktni odnosi, napadi panike, motnje spanja in podobno.
Jungov pogled na psiho
Čeprav se jungovski analitiki/psihoterapevti med seboj razlikujejo, proces jungovske analize navadno vključuje raziskovanje specifičnih aspektov psihe. Jungovski analitiki jih imajo v mislih, a jih med analitično uro običajno ne omenjajo.
PSIHA je skupek vseh psiholoških procesov, tako zavestnih kot tistih zunaj zavesti.
EGO je center zavesti, katerega razumevanje je omejeno na zavedne procese.
SEBSTVO je središče celotne psihe in vključuje tako naše zavedno kot nezavedno. Je arhetipsko in kot vsi arhetipi komunicira z nami preko naših občutkov in simbolov. Analitično delo gre čez meje ega in želi ustvariti odnos med egom in sebstvom, tako da se psiha počuti uravnovešena in živa.
PERSONA je naša socialna identiteta, ki jo pogosto enačimo z egom. Analiza nam omogoči razlikovanje med obema in spoznanje, da smo veliko več kot socialna vloga, ki jo sicer igramo v družbi.
SENCA vsebuje nezavedne aspekte naše osebnosti, ki so bili iz različnih razlogov izgubljeni, odcepljeni, zavrnjeni, potisnjeni in še nikoli integrirani. Če identificiramo in najdemo te nezavedne, neprepoznane ali zavržene dele sebe, imamo več možnosti, da bomo prevzeli odgovornost za rešitev svojih problemov. Ko integriramo svoje nezavedne dele, lažje prevzamemo življenje v svoje roke. Ta del procesa je zelo poživljajoč. Jung je bil mnenja, da je integracija oziroma sprejemanje svoje sence proces, ki prinaša največ upanja za posameznika in družbo kot celoto.
Jung je definiral še dva osnovna arhetipa (prapodobi), ki se pogosto pojavljata v naših sanjah ali fantazijah. To sta anima in animus: prva je nezavedna predstava, ki jo o ženski goji moški, drugi je nezavedna predstava, ki jo o moškem goji ženska.
Neraziskani animus in anima nas lahko sabotirata in nam otežujeta življenje. Ko se začnemo zavedati teh pomembnih notranjih aspektov naše psihe in se z njimi povežemo, nas začnejo podpirati in odprejo nova polja mišljenja, čustvovanja in izražanja.
